Onesnaževanje zraka in pljučni rak v Evropi: kaj kažejo trenutni podatki

Aprila 2026 sta Unija za mednarodni boj proti raku (UICC) in Inštitut George za globalno zdravje objavila poročilo z naslovom »Čisti zrak v boju proti raku: pregled dokazov« – doslej najobsežnejše poročilo o tem, kar vemo o onesnaženosti zraka in raku. Ugotovitve, ki temeljijo na 42 sistematičnih pregledih in metaanalizah, so zaskrbljujoče.

Za tiste med nami, ki se zavzemamo za bolnike z rakom pljuč, nekatere ugotovitve potrjujejo tisto, na kar znanost opozarja že leta. Druge pa bi morale spodbuditi nujno pozornost oblikovalcev politik po vsej Evropi in zunaj nje.

Ugotovitve poročila

Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) je onesnaženost zunanjega zraka že leta 2013 uvrstila v skupino 1 rakotvornih snovi. Ta uvrstitev ni bila nikoli pod vprašajem. Novo poročilo pa prinaša dodatne podatke o obsegu in razsežnosti problema.

Na svetovni ravni se vsako leto več kot 434.000 primerov pljučnega raka pripisuje onesnaženosti zraka. Dolgotrajna izpostavljenost drobnim trdnim delcem – PM2,5 – poveča splošno tveganje posameznika za nastanek raka za 11 % ter tveganje za smrt zaradi raka za 12 %. Dokazi pa zdaj kažejo tudi na druge organe: onesnaženost zraka je povezana s povečanim tveganjem za nastanek različnih vrst raka.

To niso nepomembne ugotovitve. Predstavljajo breme ogromnih razsežnosti, ki bi ga bilo mogoče preprečiti.

Zgodba o neenakosti v Evropi

V Evropi se je splošna kakovost zraka v zadnjih desetletjih izboljšala, kar je vredno poudariti. Število smrtnih primerov v EU, ki jih je mogoče pripisati PM2,5, se je med letoma 2005 in 2022 zmanjšalo za 45 %. Vendar napredek ni enakomeren, razlika pa se namesto da bi se zmanjševala, še povečuje.

Države vzhodne in jugovzhodne Evrope nosijo največje zdravstveno breme zaradi onesnaženosti zraka na celini. Ravni PM2,5 v nekaterih delih vzhodne Evrope so večkrat višje kot na zahodu. Bosna in Hercegovina je leta 2022 zabeležila mediano vrednost PM2,5 v višini 32 µg/m³. Srbija je zabeležila 23 µg/m³. V nasprotju s tem je Islandija zabeležila 3 µg/m³, Finska in Švedska pa po 5 µg/m³.

Revidirana Direktiva EU o kakovosti zraka, sprejeta leta 2024, določa novo mejno vrednost 10 µg/m³ za PM2,5 do leta 2030 – standard, ki ga večina vzhodnoevropskih držav trenutno znatno presega.

Za ljudi, ki v teh regijah živijo z rakom na pljučih, je to del širšega konteksta večplastne prikrajšanosti: večja izpostavljenost onesnaženju, slabši dostop do specialistične oskrbe, nižja stopnja izvajanja molekularnih testov in večje zamude pri postavljanju diagnoze. Neenakost v kakovosti zraka pomeni neenakost pri raku.

Zakaj je to pomembno prav za pljučnega raka

Pljučni rak ostaja glavni vzrok smrti zaradi raka v Evropi. Je tudi vrsta raka, ki je najbolj neposredno in očitno povezana z izpostavljenostjo onesnaženemu zraku. Za ljudi, ki nikoli niso kadili (kar predstavlja vse večji delež tistih, pri katerih je bila bolezen diagnosticirana), je onesnažen zrak eden najpomembnejših znanih dejavnikov tveganja.

Poročilo UICC kaže, da pljučni rak ni zgolj bolezen, povezana z individualnim vedenjem. Je tudi bolezen, povezana z okoljem, neuspešno politiko in sistemsko neenakostjo. Če jo obravnavamo drugače, s tem delamo krivico ljudem, ki z njo živijo, in skupnostim, ki so ji najbolj izpostavljene.

Kaj se mora zgoditi

Revidirana direktiva EU o kakovosti zraka ustvarja pravni okvir za spremembe. Vendar pa zakonodaja prinaša rezultate le, če se izvaja, spremlja in uveljavlja – ter če imajo najbolj prizadete skupnosti besedo pri tem, kako se to izvaja.

V organizaciji Lung Cancer Europe menimo, da morajo ljudje, ki živijo s pljučnim rakom, in tisti, ki so najbolj ogroženi, sodelovati v razpravi o politiki kakovosti zraka. Znanstvena podlaga je zdaj nedvoumna. Vprašanje je v politični volji.

Pozdravljamo poročilo UICC in pozivamo oblikovalce politik po vsej Evropi – zlasti v regijah, kjer je izpostavljenost še vedno največja –, naj kakovost zraka obravnavajo kot del problema pljučnega raka in ne kot ločeno vprašanje.