Telovadba po diagnozi pljučnega raka je povezana z boljšimi izidi

Nova študija dopolnjuje vse več dokazov, da lahko telesna aktivnost igra pomembno vlogo pri zdravljenju pljučnega raka.

V članku, objavljenem v reviji JAMA Network Open, so avtorji analizirali podatke 17.141 preživelih bolnikov z rakom iz šestih združenih kohortnih študij. Preučevali so zmerno do intenzivno telesno aktivnost pred in po diagnozi ter ugotavljali, ali je bila aktivnost po diagnozi povezana s smrtnostjo zaradi raka. Analiza je vključevala osebe z rakom mehurja, endometrija, ledvic, pljuč, ustne votline, jajčnikov in danke.

Pri pljučnem raku so bili ugotovitve zanimive. V primerjavi s situacijo, ko po diagnozi ni bilo nobene zmerne do intenzivne telesne aktivnosti, so bile celo nižje ravni aktivnosti povezane z nižjo umrljivostjo zaradi raka. V glavnih rezultatih članka so bile nizke ravni aktivnosti po diagnozi povezane s tveganjem 0,56 v primerjavi z odsotnostjo aktivnosti.

Eden najbolj zanimivih vidikov študije je bil, da se to ni pokazalo le pri ljudeh, ki so bili aktivni že pred diagnozo. Tudi med preživelimi bolniki s pljučnim rakom, ki pred diagnozo niso bili aktivni, a so po diagnozi izpolnjevali smernice glede telesne aktivnosti, je bila umrljivost zaradi raka nižja, in sicer s tveganjem 0,58.

To kaže, da je začetek telesne aktivnosti po diagnozi morda še vedno povezan s koristmi, tudi za ljudi, ki pred tem niso bili telesno aktivni. Ključne ugotovitve članka navajajo, da so preživeli bolniki z rakom pljuč, ki pred diagnozo niso bili telesno aktivni, a so po njej postali aktivni, imeli manjše tveganje za smrt zaradi raka.

Avtorji tudi jasno poudarjajo, da je šlo za združeno opazovalno analizo, ne pa za klinično študijo. To pomeni, da analiza kaže na povezavo, ne pa da dokazuje, da je telesna vadba neposredno povzročila razliko v preživetju. Kljub temu pa ti izsledki dodatno utemeljujejo, da je treba telesno aktivnost in podporo pri vadbi resno obravnavati kot del zdravljenja raka, kadar je to za posameznika varno in primerno.

V članku je prav tako navedeno, da so sedanja priporočila glede telesne aktivnosti za osebe z rakom za nekatere vrste raka strožja kot za druge, ter da so dokazi za nekatere vrste raka, kot je pljučni rak, bolj omejeni.

Za mnoge osebe, ki živijo s pljučnim rakom, gibanje ni preprosto. Utrujenost, zasoplost, bolečine, stranski učinki zdravljenja, tesnoba in zmanjšana telesna pripravljenost jim lahko vse to otežujejo. Takšne raziskave ne pomenijo, da bi se morali ljudje počutiti prisiljene, da storijo več, kot je varno ali izvedljivo. Podpirajo pa širšo razpravo o tem, kako bi se vadba, rehabilitacija in prilagojena podpora pri telesni aktivnosti lahko bolj jasno vključile v oskrbo bolnikov s pljučnim rakom.

Vir: Brown JC, Cannioto R, Cartmel B, in sod. Fizična aktivnost v prostem času in umrljivost zaradi raka. JAMA Network Open. Objavljeno 17. februarja 2026.